Ura je 6:05 jaz pa že sedim za kuhinjsko mizo. Nisem se še čisto prebudila! Tudi kavica mi ni pomagala.
Danes sem na spletu zasledila verz in sicer:
"Verjemi z vsem svojim srcem, da zmoreš in da boš storil, za kar si bil ustvarjen.Svet podari vse priložnosti tistemu, ki jih zmore uporabiti. "
In res je tako. Zadnje dneve veliko razmišljam, ali mi bo uspelo speljati vse cilje, ki sem si jih zadala? Odkrito povedano ne vem, vendar bom vse naredila kar je v moji moči, da mi uspe!
Trenutno se nahajam na razpotju, in ne vem kam naj se obrnem? Levo ali desno.
V glavi mi razbija od novih idej za izdelavo nakita in za slike iz akrila. Eden izmed ciljev mi je trenutno da, narišem sliko, katero bi si vsak želel imeti pri sebi doma na steni. Vendar po drugi strani, imam pa še šolo, kateri mi je glavni cilj, da do septembra magistriram! Vem, da šola je na prvem mestu, vendar strast do ustvarjanja me preganja vsaki dan. Vse skupaj pa je težko uskladi, še posebno če zraven prištejemo še malega sinčka, ki je pravi špicparkeljc, vsakodnevna opravila, celodnevna odsotnost partnerja zaradi službe in zdaj še na novo; gradnja našega novega doma! Vse je na kupu!!! ;) Dolg čas nam pa le ni.
Ampak bodimo optimisti, vsaj jaz sem! Jaz vidim luč na koncu hodnika pa, če je še ne vem kako brezupno. Bodi prepričan v svoje sposobnosti! In najvažneje ne oziraj se pri tem na druge! Nekaterim je pač vse v zibelko položen. Takšni nikoli ne bodo znali ceniti dela, in uspehov drugih, predvsem pa ne truda ki je je bil vložen. Sami bodo pa ob manjšem problemu nasedli .
Enkrat se vse obrne, pri meni je že bilo tako.
Starša sta se mi ločili, ko sem bila še zelo mlada. Odhod od očeta, brata in doma mi je bil težak, še težje sem zatem sprejela nova partnerja ob strani očeta in mame. Odraščanje mi ni bilo lahko, vedno je bilo kaj in kdor me pozna ve!!! Spominjam se kolikokrat sem presedela v svoji sobi na postelji in brala sveto pismo ter molila k bogu, da naj bo enkrat bolje. Vendar ni bilo, in tako sem izgubila vero!
Najtežje pri vsem tem mi je bilo to, da pri vseh pomembnejši prelomnicah v življenje, kot so prvi dan v šoli, valeta, maturantski ples, podelitev diplome, nikoli nisem imela poleg oba starša, vedno je eden manjkal.
A čas prinese svoje in tudi meni se je nasmehnila sreča! Spoznala sem ljubezen za življenje, si ustvarila družino in topel dom. Popolno!
In kako ne bi bila potem optimist!
Ni komentarjev:
Objavite komentar